Zjutraj jih pospremimo do avtobusa. Mahajo nam skozi okno, veseli, brezskrbni, pripravljeni na nov šolski dan. Mi pa ostanemo – z zaupnim občutkom, da bodo varno prispeli v šolo. A kako pogosto preverimo, ali so res varno pripeti?
Na naši šoli smo želeli izvedeti več. Kaj si o varnosti otrok v prometu mislijo učitelji, starši in učenci sami? Zato smo izvedli anketo – in rezultati so nam odprli oči.
- Kaj smo ugotovili?
Večina učencev priznava, da včasih niso pripeti med prevozom. Nekateri zato, ker se jim ne zdi pomembno, drugi ker jih nihče ne opozori. Tudi učitelji, ki spremljajo prevoze, ne zmorejo vedno preveriti vsakega otroka – pogosto gre za rutino, ki jo jemljemo kot samoumevno.
Starši pa… večina verjame, da njihovi otroci razumejo pomen pripenjanja. A se z njimi o tem redko pogovarjajo.
Tako smo v začaranem krogu – vsi vemo, da je varnost pomembna, a pogosto ni nihče tisti, ki bi to resnično vzel za svojo nalogo.
- Kaj lahko skupaj naredimo?
Naša šola zato predlaga nekaj preprostih, a učinkovitih korakov:
- Vzpostavimo jasna pravila – vsak otrok mora biti pripet, vsak učitelj mora vedeti, da ima podporo pri opozarjanju.
- Pogovorimo se doma – o tem, zakaj je varnost pomembna, zakaj se pripenjamo, zakaj pazimo drug na drugega.
- Organizirajmo delavnice – naj otroci slišijo tudi od policistov, zdravstvenih delavcev, vrstnikov.
- Povežimo se kot skupnost – vključimo medije, lokalne akcije, delimo zgodbe, sodelujmo v projektu Pasavček.
- Skupaj za varnejše poti
Ta članek ni le statistika. Je sporočilo. Je opomnik, da je vsak otrok dragocen, da si zasluži, da je varen – ne glede na to, kdo je za volanom ali kdo sedi zraven.
Naj bo pripenjanje nekaj, kar otroci razumejo kot ljubezen – kot objem, ki jih varuje na poti.
Najlepša hvala vsem, ki ste sodelovali v anketi. Vaš glas šteje – za boljšo prihodnost, za večjo varnost, za naša skupna srca – naše otroke.
Red je veno pas pripet!
Koordinatorica projekta Pasavček:
Helena Škerget Rakar