Skoči na glavno vsebino
+(386)2 545 96 00 ospuconci@ospuconci.si

Pri učni uri zgodovine smo spoznavali čas druge svetovne vojne na Slovenskem. Govorili smo o raznarodovalni politiki nemškega, italijanskega in madžarskega okupatorja današnjega slovenskega ozemlja. Zato nas je pri učni uri zgodovine obiskala gospa Alenka Nadai, babica našega sošolca. Namen njenega obiska je bil, da nam predstavi zgodbo svojega očeta, ki so ga v času druge svetovne vojne deportirali v Auschwitz, v koncentracijsko taborišče.

V drugi svetovni vojni so nacisti nasilno deportirali milijone judov, eden izmed njih je bil tudi oče Alenke Nadai, Ernest Nadai s svojo družino. Med deportiranci so bile tudi ženske in otroci. Razdelili so jih po spolu in jih do taborišča odpeljali s tovornim vlakom. Po štirih dneh naporne vožnje v tovornem vlaku so bili ob prihodu takoj poslani na sortiranje, kjer so za naciste “neprimerne” ločili od “primernih.” Sortirani so dobili značilno črtasto pižamo, obrili so jim glavo ter jim na roko tetovirali številko. Tu je ujetnik izgubil svojo vrednost kot človek, saj je od takrat naprej bil za Nemce le številka in delovni stroj. Skozi cel dan so morali opravljati težka fizična dela, prehrana v taborišču pa je bila zelo skromna. Zjutraj so dobili kos kruha in kozarec “kave” – črne vode, za kosilo so dobili nekaj podobnega juhi in za večerjo spet kos kruha in kozarec črne vode. Po zajtrku so se odpravili na delo. Na delo so hodili peš, pot je trajala dve uri v eno smer. Dvakrat na dan so taboriščnike s signalom priklicali na skupni prostor, kjer so se zbrali. Tam so jih pregledali in jih razdelili v dve skupini. V eni skupini so bili tisti, ki so bili glede na fizično moč še zmožni opravljati delo, v drugi pa tisti, ki zaradi izčrpanosti več niso bili zmožni opravljati fizična dela. Žal je za to slednjo skupino bila le pot v plinsko celico. 

Alenkin oče je v taborišču povedal, da zna slikati, zato je dobil delo, da je pleskal stene, vendar ga to ni izločilo iz nemogočega fizičnega napora. V taborišču se je dogajalo veliko stvari, ki so človeku pustile psihične težave in travmo.

Kadar so zavezniki osvobodili Auschwitz, so stvari v domovini bile popolnoma drugačne. Vrnitev ni bila preprosta in pot domov je trajala dolgo. Vrnili so se posamezniki, ki so preživeli. Ernestovo stanovanje v Murski Soboti je bilo ob njegovi vrnitvi razmetano, v sobah so bile vidne posledice vstopa vojakov in vsa lastnina mu je bila odtujena. Nazaj pa je dobil svoj klavir, ki so ga prav takrat, ko se je vrnil, želeli odpeljati z vlakom. Svoje stanovanje je takrat moral deliti še z drugimi ljudmi, ki so se vrnili in so ostali brez svojega premoženja, denarja pa ni bilo. Nihče drug iz njegove družine se ni vrnil iz taborišča. Njegovo življenje je bilo izjemno težko. Težko je bilo dobiti službo in ne samo njemu, temveč večini, zaradi fizične in psihične izčrpanosti. Zaposlil se je kot učitelj instrumenta v glasbeni šoli. 

Gospa Alenka nam je povedala, da so v njenem otroštvu bili deležni ateistične vzgoje, saj je za povojni čas bilo pogosto skrivanje judovske vere. Njen oče je pa kljub vsemu, kar je preživel, poudarjal, naj ne sovražijo Nemcev. Sam ni nikogar sovražil. 

Na koncu nas je zanimalo, kaj bi vprašala svojega očeta zdaj. Povedala je, da bi ga vprašala ogromno, saj je bila takrat, ko je oče še živel, zelo mlada in se zato o tej temi z njim ni pogovarjala toliko, kolikor bi se danes. Njeno vprašanje za njega bi bilo, kako je preživel in se vrnil v Mursko Soboto.

Obisk gospe Alenke Nadai je bil zelo zanimiv, saj nam je povedala zgodbo očeta, ki je preživljal čas druge svetovne vojne v taborišču. Zato se ji tudi učenci in učiteljica zgodovine lepo zahvaljujemo, da je zgodbo očeta bila pripravljena deliti z nami.

Zoja Benko, 9. a, OŠ Puconci

(Skupno 144 obiskov, današnjih obiskov 1)
Dostopnost